Na Ratitovcu sva bili z mami nazadnje pred dobrimi tremi leti, ampak se ga ne spomnim ravno dobro. Spomnim se samo izhodišča in da je bilo megleno. In da je iz megle pršelo, da so se nama lasje kar lepili na obraz. In da sva se greli in sušili v zimski sobi. Mami pravi, da sva videli gamsa, ampak jaz o tem ne vem nič.
Letos je bila zgodba povsem drugačna. Spremljalo naju je sonce, ki je sijalo skozi drevesa in delalo zasneženo pokrajino še bolj čarobno. Veter je po nebu razpihoval oblake zanimivih oblik. Ni bilo čisto jasno, kar nama je bilo pravzaprav celo všeč, saj je to obljubljalo čudovit sončni zahod - ta je bil tokrat namreč najin cilj.
Srečali sva ogromno ljudi, večina je bila že na poti v dolino. Pot je bila dobro uhojena, zaradi številnih parov nog, ki so gor in dol hodili že pred nama, pa tudi kar dobro zlizana. K temu so prispevali še tisti, ki so navzdol "smučali" - seveda je to zabavno početje, ampak za tiste, ki gredo gor za tabo, ni ravno najprijetnejše. Zato sva kar hitro nataknili male dereze - šlo bi tudi brez njih, a z nekoliko več truda. Gamaše so ostale v nahrbtniku, saj niso bile nujno potrebne.
Razmere so bile čisto zimske. Na vrhu je bil na nekaterih mestih sneg skoraj povsem spihan, drugje se je ugrezal do kolen. Ker sva bili pri koči nekaj prej, kot sva načrtovali, sva najprej skočili do Altemaverja in že po poti tja uživali v krasnih razgledih.
Ko sva se vračali proti koči in nato proti Gladkemu vrhu, se je nebo že začelo barvati.
Na Gladkem vrhu pa ... pravljica! Kakšne prizore nam zna ponuditi narava. In to pri tako običajni stvari, kot je sončni zahod. Tako vsakdanji, pa vsakič tako zelo drugačen. Premalo znamo uživati v takih lepotah, ki so povrhu vsega še zastonj. Se za trenutek ustaviti, pogled odlepiti od tal ali telefona in dvigniti glavo. Globoko zajeti sapo in samo uživati v lepoti trenutka. Pa tako zelo enostavno je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar