S tole objavo konkretno zamujam. Kaj pa vem, zakaj.
Bilo je še v prvi polovici marca, v načrtu pa Kum. Pa se je zadnji trenutek zaradi vremenske napovedi spremenil in tako sva jo z Ajdo na Primorsko, na Slavnik. Vedeli sva, da bo pihalo, nisva pa si mislili, da tako močno. Ne vem, če sem že kdaj doživela tako močan veter.
Ampak pojdimo lepo po vrsti. Za izhodišče sva izbrali Prešnico in tokrat vzeli s seboj še vlečno službo pasjo družbo. Pot je krasna, ves čas se zložno vzpenja, vmes pa z nekaj koraki ovinka dobiš še nor razgled.
Že tu je na odprtem malo pihalo, ampak nič proti burji na vrhu. Nekaj občutka, kaj naju čaka, sva dobili višje, na krajšem odprtem delu, in že tam naju je skoraj odpihnilo, zato sva bili zelo veseli, ko sva spet prišli v zavetje dreves. A to zavetje žal ni trajalo dolgo, saj sva bili kmalu spet na odprtem, tokrat vse do vrha. Tam nisva vztrajali dolgo, ravno toliko, da sva naredili nekaj fotografij, prosili dva prijazna dečka, da sta naredila še eno skupno (postavljanje digitalca kamorkoli pač ni prišlo v poštev, ker ga ne bi videla nikoli več), na hitro sva poiskali še geocache pod vrhom, nato pa se šli pogret v kočo. Avo sva s težkim srcem privezali za kočo, vsaj malo v zavetrju.
Še na poti navzgor sva se pogovarjali, da bova po Slavniku skočili še na Grmado, pa naju je burja od tega odvrnila. Nisva videli smisla, da bi tistih nekaj minut poti gor preklinjali veter, na vrhu naredili tri fotografije, nato pa z glavobolom od vetra pobegnili navzdol. Morda pa kdaj drugič.
