Še zadnjič letos ugasnit sonce

Danes sva se z Ajdo še zadnjič letos odpravili ugasnit sonce. Nikamor daleč, nikamor visoko, samo na Grmado. Po Westrovi, ki me je, mimogrede, čisto navdušila. Kako krasna razgledna pot! Od začetka sicer zelo strma, ampak nič, česar se ne bi dalo preživeti.

Na vrhu sva bili v malo manj kot 50 minutah, časa do sončnega zahoda sva imeli še ogromno. Malo sva pogrešali kakšen vroč čaj, ki bi nama zelo prijal, ker je bilo precej mraz, pa še pihalo je. No, ampak to je za zimo čisto prav. 

Sonce se je od leta 2015 poslovilo na lep način. Čar sončnih zahodov je pač v tem, da so vsakič drugačni. In vsakič na svoj način lepi. Tokrat ni bilo prav nič drugače.

Leto 2015 je postreglo s kar nekaj hribi in krasnimi dogodivščinami. Upam, da bo 2016 z njimi še bogatejše!

Krim, zimsko potepanje po medvedovih stopinjah

No, Krim je bil res, potepanje zimsko samo po datumu, glede na razmere in temperature jesensko, glede na rastlinstvo pa pomladno, medveda pa tudi nobenega nisva srečali. Še tablo za območje medveda, ki sicer stoji na izhodišču, je očitno nekdo odmontiral. 

V Ljubljani je bilo zjutraj megleno, ampak sva bili optimistični, da bo na vrhu sonce. Najin optimizem se je obrestoval že hitro, saj sva bili iz megle še pred izhodiščem v Iškem vintgarju. Tam je bilo že prav lepo, a še nekoliko mraz. Ampak naju ni dolgo zeblo, saj sva se kmalu zapodili v hrib, se zagreli že s tem, višje pa potem prišli še na sonce. Pot je lepa, nič kaj dosti naporna in še manj obljudena, kar prinaša samo dodatne plus točke.

Pot nama je minevala zelo hitro, časovne oznake so nama bile všeč, saj so dokaj realne. Da je pot v resnici kar strma, sva opazili šele na poti navzdol in se kar malo čukasto gledali.

Kmalu sva se morali navaditi na gnečo, saj je bilo, ko so se poti začele združevati, kar naenkrat povsod polno ljudi. Nekateri so tekli, nekateri so gor hodili v tevicah in nekateri niso pozdravljali. Na vrhu pa sva v gneči tako in tako lahko videli vse, tudi lakaste čeveljce. Nekateri pač izberejo najlažjo možnost in se na vrh kar pripeljejo. Nekateri se pogovarjajo, kolikokrat so bili že na vrhu. Nekateri nazdravljajo s pivom ali čim domačim. Nekateri nastavljajo obraze sončnim žarkom. Nekateri se igrajo s svojimi psi.

Z Ajdo sva si na prepihu privoščili zasluženo kavo in se na gnečo nisva kaj dosti ozirali. Raje sva občudovali razglede, čeprav so bili nekoliko nejasni, in meglice, ki so se podile po dolini.

Pot navzdol je minila zelo hitro in malo pred drugo uro sva bili že nazaj na mrazu pri avtu, zadovoljni, da sva osvojili še en nov hrib, na katerem nobena od naju še ni bila. Ob treh sem bila tako že stuširana in pripravljena za odhod v Kranj na ogled Prešernovih verzov, ki se v prazničnem času razprostirajo čez njegove ulice. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. In za drugi blog.

Praznična Dovška Baba

Letos je bila prvič po letu 1977 na božični dan polna luna. Dan je še vedno kratek, sonce vstaja pozno. Sončni vzhod v hribih se je ponujal kar sam od sebe. 

Nikoli ni lahko vstati ob štirih zjutraj. Se odreči toplemu kovtru in še nekaj uram spanja. Iti ven v trdo temo, v mraz, ki to pravzaprav sploh ni (-1 stopinja ob petih ponoči pozimi v Kranjski Gori pač ni mraz). Ampak je vredno. 

Vredno je, ko se čisto počasi nekje daleč na obzorju začne prebujati prva svetloba.

Vredno je, ko pogledaš luno, ki ti osvetljuje pot.

Vredno je, ko se že toliko zdani, da se začnejo kazati prvi obrisi gora.

Vredno je, ko se nebo začne vedno bolj barvati, da bi naredilo prostor soncu.

Vredno je, ko izza obzorja prvič sramežljivo pokuka sonce.

Vredno je, ko sonce postaja vedno močnejše in začne osvetljevati celo nebo in okoliške hribe.

Vredno je, ko s take višine opazuješ meglice v dolini.

Vredno je, ko sonce opravi svoje in ostanejo krasni razgledi.

Najbolj pa je vredno, ko pomisliš, da vse te lepote doživljaš ob ljudeh, ki ti pomenijo največ.

Če je na Mali Mojstrovki gneča, greš pa na Šitno glavo

Zadnje čase so se hribi kar malo izmikali. Načrti so že bili, vsaj trikrat, pa je vedno prišlo kaj vmes. Edino Ratitovcu je nekako uspelo. 

Tokrat pa se je vse poklopilo in z mami sva jo mahnili proti Mali Mojstrovki. Nekaj malega je bilo zadnjič govora o Tromeji, pa je potem mami vprašala, če na Mojstrovko pa ne bi šla. V sekundi so se mi zasvetile oči in plan je bil spremenjen.

Res sem komaj čakala. Po več kot tednu bivanja pod meglenim pokrovom je skok na Gorenjsko blazno blagodejen. Kar ostala bi še nekoliko dlje, če bi lahko (se tolažim s tem, da kmalu spet pridem). Zjutraj naju je seveda že pričakovalo sonce in za ta del leta kar pretople temperature. Na vetrovnem Vršiču sva startali pri štirih stopinjah. Razgledi pa že kar takoj bajni.

Pozabila sem že, kako se pot proti sedlu vleče - predvsem zato, ker je videti tako zelo blizu in imaš občutek, da boš hitro tam, pa se kar noče in noče približevati s tako hitrostjo, kot se ti zdi, da bi se moralo. Potrebne je bilo nekoliko previdnosti, saj je pot na nekaterih delih precej zlizana in posledično ledena, ampak je vseeno šlo brez problema. 

Malo pred sedlom pa je padlo vprašanje, če bi se mogoče raje usmerili proti Šitni glavi. Zakaj pa ne, tam še nisem bila, mir bo, je pa prav tako čez dva tisoč metrov. Nekaj jih je sicer sopihalo za nama, ampak so se kasneje usmerili proti najinemu prvotnemu cilju. Midve sva ga opazovali iz žabje perspektive in razgled je bil krasen. Pa na vse druge strani tudi.

Uživanje nama je nekoliko kvaril le močan mrzel veter, ki nama je skoraj odpihnil kakšno majico ali pokrovček od termovke. Ampak se nisva dali. No, mogoče sva bili na vrhu kakšno minuto ali petnajst manj, kot bi bili sicer, uživali sva pa vseeno. Le kako v tako krasnem dnevu ne bi? Ko se je vmes za trenutek ali dva veter umiril (na žalost nič več kot za toliko časa), je bilo prav prijetno toplo.

Okoli enih sva v dolini že pili zasluženo jutranjo kavo, še pod vtisi krasnih razgledov. Res je bil krasen dan in greh bi bil ostati doma. Ali v Ljubljani pod meglenim pokrovom. Še prehitro se bo treba vrniti tja ...