Veliko preveč časa je minilo, odkar sem bila nazadnje v hribih. Enega skoka na Debni vrh pač ne štejem pod hribe, bolj kot kratko pretegovanje nog. V soboto pa se je končno prikazala priložnost za skok malo višje. In za Snežnik, ki je bil v načrtu že kar nekaj časa, pa se kar ni poklopilo, da bi imele vse udeleženke čas, če pa že, pa ni sodelovalo vreme.
Tokrat je, kot rečeno, uspelo. Ob dokaj človeški uri smo jo mahnile iz Ljubljane in šle na poti do Ilirske Bistrice po obvozu zaradi prometne nesreče, se na črpalki srečevale z ljudmi, ki so se nam hoteli metati pod avto, in šle po še enem obvozu zaradi zapore ceste zaradi prireditve. Tako smo še pred prihodom na Sviščake doživele toliko, kolikor včasih ne doživiš v celem dnevu.
Pot na Snežnik je minevala hitro, malo po cesti, malo po gozdu, malo daljši postanek na razpotju, kjer je markirana pot vodila levo in desno, in ugotavljanje, kako daleč na plonkcu (opis s hribi.net) smo. Zavile smo levo, kar se je izkazalo za dobro odločitev.
Ko smo prišle do prostora za piknik, kot smo ga poimenovale, se nam je odprl krasen razgled proti našemu cilju. Ker smo mlade in polne moči, smo se zapodile med polena, da bodo imeli v domu na Snežniku toplo. Skupina, ki je prišla tik za nami, je že kar malo prestrašeno povprašala, ali bomo pustile še kaj njim. Pa smo jim. Tako ali tako pa polen ni bilo več veliko, očitno so bili pridni tudi pohodniki pred nami.
Na vrhu smo se najprej dodobra razgledale, opravile najnujnejše stvari - slikanje na sto in en način, štempljanje, ugotavljanje, kaj vse vidimo. Razgledi so bili sicer malo motni, a še vseeno krasni. Če bi bila bolj šajba, bi mogoče lahko celo videla v apartma na Krku, tako pa se je videl samo tako moten obris otoka, da smo tuhtale, ali je to res to. (Res je.)
V koči smo se vsaka po svoje okrepčale in bile navdušene nad oskrbnikovo prijaznostjo in nizkimi cenami. In presenečene nad wi-fijem, ki smo si ga razložile s pomanjkanjem signala.
Preden smo se podale v dolino, smo še enkrat skočile na vrh, da bi videle, ali so razgledi kaj drugačni - niso bili, samo nekoliko manj ljudi je bilo na vrhu. Tudi sicer jih ni bilo tako zelo veliko. V dolino smo šle kar po cesti. Za spust so mi ceste čisto simpatične, preklopiš v avtopilota in hodiš. Čvekaš, se smeješ, srečaš skupino treh žensk, ki gredo proti vrhu, se nasmehneš in spogledaš. Še ene take kot me. Nič čudnega, da je v nedeljo deževalo.
Medveda pa ni bilo nobenega - s štirimi ženskami se pač ne gre za*ebavat.
