Tole je sicer že malo staro, pravzaprav še iz prejšnjega letnega časa, pa vseeno. Na koledarju je bil enajsti september, dan po Triglavovem teku na Brdu pri Kranju, na katerem sem se skoraj skuhala, dokončno obupala nad tekom in padla skupaj (na srečo tudi zadnji dve stvari "samo" skoraj).
Nedelja je bila namenjena regeneraciji in Slemenovi špici. Že dolgo nisem bila tam, večkrat sem jo opazovala iz ptičje perspektive z Male Mojstrovke. Dan je bil lep, precej topel, gneče pa dosti manj, kot sva je pričakovali.
Nedelja je bila namenjena regeneraciji in Slemenovi špici. Že dolgo nisem bila tam, večkrat sem jo opazovala iz ptičje perspektive z Male Mojstrovke. Dan je bil lep, precej topel, gneče pa dosti manj, kot sva je pričakovali.
Nisva se zapeljali čisto do vrha Vršiča, ampak modro strelo pustili malo nad Erjavčevo kočo, in se podali v breg. Do sedla je bilo precej soparno, vmes sva morali skoraj stopiti čez eno družbo s psom, ker zakaj pa ne bi zasedli cele poti, če jo lahko?
Pot od sedelca do vrha je enako prijetna, kot se je spomnim. Prijetno pohajkovanje in kar naenkrat si na vrhu in lahko občuduješ "slemensko klasiko" - dvojni Jalovec (enkrat odseva od jezerca). Klasika tokrat ni bila čisto klasična, saj se nama je Jalovec sprva pridno skrival. Zato sva najprej zlezli čisto na vrh, kjer sem ugotovila, da so od mojega zadnjega obiska vrh za dva metra znižali.
Čisto na vrhu sva bili nekaj časa celo skoraj sami, navzdol sva se odpravili ravno, ko je proti najvišji točki sopihala večja skupina. Malicali sva že lahko s pogledom na Jalovec, ki je sprva precej sramežljivo, nato pa vedno pogumneje kukal iz oblakov. Res je markanten in ne pravijo mu kar tako kralj gora.
Nazaj do sedla sva izbrali drugo pot, pod Mojstrovko in pogled je kar sam od sebe zataval proti vstopu v Hanzovo pot. Upam, da kmalu spet ...
