V hribih sem zaključila že leto 2015, letos lani pa se mi je ponudila podobna priložnost. Uroš je bil 31. celo prost in zaželel si je smučanja. Jaz sem si zaželela hribov, pa sva združila oboje.
Ali mi hribi res toliko pomenijo, sem se prvič vprašala nekaj čez šest zjutraj, ko je zvonila budilka. Pa sem se nekako spravila iz postelje in prve pol ure malo bolj grdo gledala, potem pa je šlo lažje. Isto vprašanje sem si zastavila, ko sva stopila iz hiše in sem pri minus devetih skoraj primrznila na mestu. Če ne prej, sem si lahko pritrdilno odgovorila nekaj čez osem med vožnjo z gondolo proti Krvavcu.
Pri zgornji postaji gondole sva se za krajši čas poslovila. Plan je bil, da se dobiva pri hotelu Krvavec na kavi, pa sva morala kavo izpustiti, saj so lokal prestavili v Tiho dolino, tako da sva samo na hitro poklepetala, jaz pa sem jo nato zagrizla naprej v breg. Na delih, kjer ni bilo druge možnosti kot iti po snegu, sem se že poigravala z mislijo, da bi na gojzarje nataknila male dereze, saj je bil sneg zelo zbit, a so na koncu vseeno ostale v nahrbtniku. Noge so bile nenavadno težke, sigurno se pozna, da že dva meseca nisem bila v hribih, nisem pa si mislila, da se bo poznalo tako zelo. No, sem imela pa zelo dober razlog za pogosto ustavljanje - razgledi so bili namreč fenomenalni (oziroma v hribovskem žargonu kr neki).
Smučarjev ni bilo toliko, kot se jih na Krvavcu zna nabrati, pohodnikov pa je bilo kar nekaj, a jih je šla večina na vrh Zvoha za mano, tako da sem na vrhu skoraj ves čas lahko uživala sama. Ni bilo premraz, pihalo ni preveč, šundra s smučišča se ni kaj dosti slišalo. Idealno.
Ko sem se naužila samote, sem se opravila nazaj proti šundru tokrat po drugi strani smučišča. Srečala sem precej pohodnikov, videla sem, da hodijo tudi z drugih strani. V Tihi dolini sva oba končno dočakala svojo jutranjo kavo. In palačinke. In kuhano vino. In izležavnje. In opazovanje ljudi okoli sebe, kar oba zelo rada počneva.
Sledil je le še zadnji del poti nazaj do gondole in povratek v dolino, kjer je bilo spet hladneje. Prijetno utrujena sva se odpravila nazaj v Ljubljano. Uroš se je, da polnoči ne bova pričakala na vrhu Rašice, odločil nekje med Cerkljami in Mengšem, jaz nekaj ur kasneje, ko sem bila že izpod tuša in na kavču. Pa se nisva kaj dosti sekirala. Dan sva krasno izkoristila in novo leto pričakala nasmejana in zadovoljna.
