Nedeljsko iskanje slivniških coprnic

Po ne ravno zimskem Tolstem vrhu sva jo z Ajdo v nedeljo mahnili na dosti bolj zimsko Slivnico. In tudi dosti bolj sončna je bila (roko na srce, seveda je bil v nedeljo tudi Tolsti vrh sončen). Zjutraj se nama ni nič preveč mudilo, kar se je izkazalo za kar dobro odločitev, saj sva se nekje proti vrhu Slivnice poučili, da pozimi vsako nedeljo poteka tek nanjo s startom ob deveti uri. Tako sva se na poti navzgor samo čudili, zakaj dol teče toliko ljudi, gor pa nihče - odgovor sva dobili višje, ko sva prebrali obvestilo o vsakonedeljskem teku.

Tempo sva imeli nedeljski, prav nikamor se nama ni mudilo, pogosto sva se ustavljali in občudovali razglede. Pogledovali proti Nanosu, ker sva bili že skoraj pred enim letom, pa proti Triglavu, ki nekega dne prav tako še pride na vrsto (moram pa priznati, da vsaj pri meni ni tako zelo visoko na seznamu želja).

Ljudi je bilo veliko, kar sva pričakovali. Snega je bilo več, kot sva ga pričakovali, in na poti navzdol sva se morali nekaj časa bolj kot pogovoru posvečati temu, kam stopiva in kako, če nisva želeli pristati na riti. Gor še ni bilo takega problema. Najprej sva skočili na vrh, nato pa si v koči privoščili kavo in coprniški zavitek, na poti navzdol pa poiskali še coprniško jamo, a v njej žal ni bilo nobene coprnice, "samo" en geocache.

Nekje proti vrhu je Ajda dala idejo, da se zapeljeva še do gradu Snežnik, kar sva tudi storili. Pustili sva se poučiti o zgodovini gradu, izvedeli, kje na gradu je firbčnik, v kakšnih razmerah so delali pedentarji in kako je deloval telefon. Grad sva si ogledali od znotraj in od zunaj z vseh strani. In seveda tudi malo zakladkali.

Lepa nedelja je bila, čeprav po temperaturah res ne kaj dosti zimska. Sva pa vsaj od blizu videli več kot samo kakšno malo zaplato snega.

Prav nič zimski Tolsti vrh

Že kar nekaj časa sem čakala na kakšno hribolazenje, ki ni ravno Debni vrh ali Šmarna gora. Pa čeprav lahko tudi iz Debnega vrha narediš celodopoldanski izlet, če greš peš tudi izhodišča in nazaj in je ta hoja daljša od vzpona in spusta. Najprej je bila v načrtu Dobrča in dva tedna prej, pa jo je odplaknil dež. Potem so se plani malo spremenili in pristali sva pri Kriški gori, s katere bova podaljšali še do Tolstega vrha, če bo volja. In je bila. Ampak lepo od začetka ...

Z vlaka sem lahko malo pred Kranjem opazovala čudovito igro narave, ko je sonce oblake pobarvalo v tako močno roza barvo, da je žarelo celo nebo. Če bi bilo jasno, taka kulisa ne bi bila možna. Prebujanje narave sva lahko opazovali tudi med vožnjo do izhodišča.

Pot do Kriške gore je med pogovorom minevala zelo hitro in v precej slabi uri in pol sva bili že pri koči, kjer sva lahko opazovali krasne razglede in popili malo čaja. Seveda sva hitro sklenili, da podaljšava še do Tolstega vrha, saj bi se bilo res škoda obrniti in iti nazaj dol.

Sonce je sicer štrajkalo, tako da ni bilo šajbe, ampak štrajkal je tudi veter, tako da vsaj ni bilo tako hudo mrzlo, za hodit je bila temperatura idealna. Razgledi pa tudi krasni na obe strani - to je res ogromna prednost grebenskih poti. Poleg tega, da so tako lepo razgibane. Snega je bilo le za vzorec, ravno toliko, da je malenkost opominjal, da je menda zima. Pot do Tolstega vrha je hitro minila in že sva stali na vrhu in se skoraj zaleteli v Storžič. Od tu se res ponuja kot na dlani.

Še letos!

Na vrhu ni bilo veliko ljudi, kar nama je odgovarjalo - tako kot vedno. Tako sva lahko v miru opazovali, kako so se napovedi vremenoslovcev, da se bo od severozahoda razjasnilo, uresničevale, ko so se Julijci s Triglavom na čelu vedno bolj kopali v soncu.

Dol sva se odpravili čez Ježo. Krasna prečka čez strmo pobočje s krasnimi razgledi. Le kakšni pa naj bodo, če ves čas hodiš proti Triglavu? Sonca nisva dočakali, vseeno pa je bil pogled v nebo krasen.

Še ena krasna sobota. Drugače sploh ne more biti, če je hribovska.