Bilo je pred tremi tedni, dan po sneženju. Dan po tistem, ko se je urgenca polnila zaradi zlomov, zvinov in drugih poškodb, ki so posledica padca. Dan, ko nas je veliko ljudi presenečeno in zaskrbljeno spraševalo: "A v hribe greste? A je to res dobra ideja? A ne bi raje šli kdaj drugič?" In veste kaj? Bila je odlična ideja!
Sama sem en ogromen ziheraš. Ko sva šli z Ajdo konec oktobra dan po sneženju na Peco, sem ves teden spremljala vremensko napoved, podatke, koliko snega bo, prebrskala sem cel internet, kako plazovit je tisti konec, na več koncev spraševala o razmerah, o poti, o vsem. Če bi mi nekdo rekel, da je 10 % možnosti, da se sproži plaz, bi rekla, da ne greva.
Podobno je bilo tudi tokrat, samo da nisem nič spraševala naokoli. Vseeno nismo šli tako visoko, pa tudi pot ni ravno strma.
Začeli smo na polnem parkirišču na Volovjeku, a nam je bilo jasno, da kaj dosti družbe ne bomo imeli, saj se je večina (kasneje se je izkazalo, da vsi) odpravila na Veliko planino. Sigurno je bilo tudi tam zelo lepo, ampak miru smo imeli mi veliko več.
S parkirišča je ravno pred nami neki lovec z avtomobilom potegnil gaz, tako da smo do prelaza Na Kalu hodili precej udobno, šele tam si je bilo treba natakniti gamaše.
Potem pa se je začelo gaženje. Ni bilo hujšega, saj snega ni bilo tako zelo veliko pa tudi mehak je bil. Prav krasno je pred sabo gledati še povsem nedotaknjeno belo pokrajino in prvi pustiti sled. A veselje ni trajalo prav dolgo, saj nam je po kakšnih desetih minutah prišla nasproti večja skupina pohodnikov in ne vem, kdo je bil bolj presenečen, da smo se srečali.
Poleg te skupine smo srečali samo še dva človeka, nekaj smo jih še videli prihajati z nasprotne strani, to pa je bilo vse, večino časa smo imeli hrib sami zase. In s takimi razgledi, ki so se odpirali - kaj bi človek še hotel lepšega?
No, edino prav nič ne bi imeli proti, če ne bi pihalo. Ali pa da bi vsaj pihalo malo manj. Na vrhu se tako nismo zadrževali prav dolgo, malo smo se naužili razgledov, opravili obvezno fotografiranje, nato pa tik pod vrhom čisto na hitro nekaj prigriznili, saj smo bili vsi že pošteno lačni.
Obilnejšo malico in počitek smo si privoščili v zavetrju terase pastirskega stanu. Pa še prekrasen razgled smo imeli. Veter je bil res močan, na nekaterih delih je bila gaz, ko smo se vračali, že prekrita z napihanim snegom.
Pot do avta nato ni bila nič posebnega. Očitno je po snegu še nekdo peljal z avtom, saj je bila gaz nekoliko širša.
Ja, res je bila dobra odločitev, da smo se spravili v hribe, saj smo doživljali pravo zimsko pravljico. Dan in razgledi za vikat. Ljubi mir. Čim prej spet!
