četrtek, 3. marec 2016

Na najvišji točki Gorjancev

Sobotna vremenska napoved za večino Slovenije ni bila najlepša - padavine. Na srečo res "samo" za večino, ker z Ajdo ne bi bili ravno zadovoljni, če bi nama dež spet odplaknil načrte (pa čeprav sem za takrat izvedela, da je bilo v Novem mestu sonce). Dolenjska se je kazala še kot najobetavnejša in za cilj sva si izbrali Trdinov vrh, najvišjo točko Gorjancev.

Po enem ne ravno potrebnem, ampak vseeno prijetnem ovinku skozi Novo mesto sva pristali na parkirišču v Gabrju in se skozi nekoliko blaten gozd podali v hrib. Nisva srečali veliko ljudi, kar nama je bilo čisto v redu. 


Odločili sva se, da se pri Gospodični ustaviva na poti navzdol, tako da sva samo nadaljevali pot po nekoliko pomrznjenem blatu in okoli sebe občudovali vedno več snega. Prav prijalo je spet imeti občutek, da je resnično zima.





Čisto na koncu se pot postavi precej pokonci in sklenili sva, da bova šli dol po daljši poti, po cesti, mimogrede pa pobrali še en geocache. No, prej sva si na vrhu v mislih s pomočjo krožnika še risali razglede. Ker drugače bi ostali brez njih. Sva pa kljub temu lahko v mrazu videli marsikaj, tudi dve majhni, prav lični cerkvici, v kateri je nežno naletaval sneg.









Kar naenkrat se je začelo kazati celo sonce in pokazalo se je tudi nekaj modrega neba. Že prej sva videli, da se sonce trudi stopiti meglo in oblake, a je kazalo, da ga bodo premagali. Temperatura se je v trenutku dvignila in začela topiti ivje z dreves, da se je že zdelo, da naju je zajel snežni vihar.




Pot navzdol je bila najprej zaznamovana z borovničevim zavitkom in kavo/čajem pri Gospodični, predvsem pa z blatom. In še nekoliko več blata. Če je bilo na poti navzgor prijetno pomrznjeno - ravno toliko, da se je super hodilo in ni nič drselo, je bila na poti navzdol pot prava drsalnica. Najprej sva se še malo trudili hoditi tam, kjer je bilo "manj" blatno, čez nekaj časa pa sva ugotovili, da je pravzaprav vseeno, saj je blato povsod. Pot navzdol nama je tako vzela nekoliko več časa, kot sva pričakovali, je bila pa - tudi zaradi blata - pospremljena še s kakšno dodatno dozo smeha. Zdravja nama tako ne bo manjkalo - vsaj tista polovica ne, ki jo zagotavlja smeh.