Za danes je bil v načrtu Stol. Pa je potem vremenska napoved ta načrt pokvarila, dejansko vreme pa je precej pokvarilo moj dan, ker tistega napovedanega dežja sploh ni bilo ...
Da pa vseeno današnji dan ne bo minil povsem brez hribov, ena arhivska.
Ni mi v navadi, da bi šla takole dvakrat zapored na isti hrib (razen če govorimo o Debnem vrhu ali Šmarni gori, česar pa v bistvu niti ne uvrščam v hribolazenje). In pravzaprav sploh ni bilo v načrtu, ampak je imelo spet prste vmes vreme. Tako bo tudi Storžič počakal na kakšno drugo priložnost.
Za začetek meseca sva se z mami odpravili proti Golici. Da pa vseeno pot ne bi bila enaka kot zadnjič, sva se odločili, da greva čez Ptičji vrh in tako obe obiščeva vrh, na katerem še nisva bili.
Bilo je vse tisto, česar zadnjič ni bilo - bile so narcise, ogroooooomno narcis, da sva bili obe kar zadeti od vonja. In bil je tudi čisti mir. Ni bilo pa lepega vremena. In razgledov, razen nekaj malega v Avstrijo. Tudi toplo ni bilo, v Pustem rovtu nama je med malico kar malo zanohtalo.
Med vohanjem narcis sva ugotavljali, kaj narediti - sploh iti na Golico? Iti samo do koče? Samo prečiti pobočje in se spustiti nazaj do avta?
Odločili sva se za zadnjo možnost, kar se je izkazalo za dobro odločitev - ravno ko sva se vrnili do avta, je začelo deževati. Že res, da nisva iz cukra in da sva imeli s sabo pelerini, pa vseeno ni najboljši občutek, če te namoči. Sploh če veš, da bo trajalo kar nekaj časa, preden boš nazaj doma. Tudi če se lahko pri avtu potem preoblečeš v suhe obleke.
