Na Ratitovec ugasnit sonce

Na Ratitovcu sva bili z mami nazadnje pred dobrimi tremi leti, ampak se ga ne spomnim ravno dobro. Spomnim se samo izhodišča in da je bilo megleno. In da je iz megle pršelo, da so se nama lasje kar lepili na obraz. In da sva se greli in sušili v zimski sobi. Mami pravi, da sva videli gamsa, ampak jaz o tem ne vem nič.

Letos je bila zgodba povsem drugačna. Spremljalo naju je sonce, ki je sijalo skozi drevesa in delalo zasneženo pokrajino še bolj čarobno. Veter je po nebu razpihoval oblake zanimivih oblik. Ni bilo čisto jasno, kar nama je bilo pravzaprav celo všeč, saj je to obljubljalo čudovit sončni zahod - ta je bil tokrat namreč najin cilj.

Srečali sva ogromno ljudi, večina je bila že na poti v dolino. Pot je bila dobro uhojena, zaradi številnih parov nog, ki so gor in dol hodili že pred nama, pa tudi kar dobro zlizana. K temu so prispevali še tisti, ki so navzdol "smučali" - seveda je to zabavno početje, ampak za tiste, ki gredo gor za tabo, ni ravno najprijetnejše. Zato sva kar hitro nataknili male dereze - šlo bi tudi brez njih, a z nekoliko več truda. Gamaše so ostale v nahrbtniku, saj niso bile nujno potrebne.

Razmere so bile čisto zimske. Na vrhu je bil na nekaterih mestih sneg skoraj povsem spihan, drugje se je ugrezal do kolen. Ker sva bili pri koči nekaj prej, kot sva načrtovali, sva najprej skočili do Altemaverja in že po poti tja uživali v krasnih razgledih.

Ko sva se vračali proti koči in nato proti Gladkemu vrhu, se je nebo že začelo barvati.

Na Gladkem vrhu pa ... pravljica! Kakšne prizore nam zna ponuditi narava. In to pri tako običajni stvari, kot je sončni zahod. Tako vsakdanji, pa vsakič tako zelo drugačen. Premalo znamo uživati v takih lepotah, ki so povrhu vsega še zastonj. Se za trenutek ustaviti, pogled odlepiti od tal ali telefona in dvigniti glavo. Globoko zajeti sapo in samo uživati v lepoti trenutka. Pa tako zelo enostavno je.

V sredo nama Peca ni bila namenjena

Kar zadeva hribe, sva imeli z Ajdo letos neznansko srečo. Vreme je bilo vedno krasno, pa sva se vedno menili tudi po en mesec vnaprej. Seveda sva kdaj malo dlje, kot sva mislili, da bova, iskali kakšno izhodišče ali pa po poti naredili kakšen meter v napačno smer, ampak nikoli nič večjega.

Tudi tokrat je zjutraj kazalo super. Po Ljubljani so se še malo podili oblaki, bolj ko pa sva se bližali Koroški, bolj se je kazalo sonce in nama obljubljalo še en krasen dan. Še enega zadnjih pred poslabšanjem vremena in menda snegom do nižin (vsekakor pa v visokogorju). Ajda še ni bila nad 2000 metri in Peca se je ponujala kar sama od sebe, pa čeprav je morda malo odročna. 

Dan je bil krasen in zdelo se nama je, da nama ga nič ne more pokvariti.

No, saj ne da nama je kaj pokvarilo dan, tega si nisva dovolili, samo plani so se "malo" spremenili. Začelo se je z občasnim škripanjem nekje okoli levega sprednjega kolesa. Prav po žensko sva zadevo povsem ignorirali, glasbo pa dali nekoliko bolj na glas, da bi preglasila nadležno škripanje. Ki je postajalo vedno glasnejše, vedno nadležnejše in vedno pogostejše, dokler nisva prišli do stopnje, ko sva bili prepričani, da manjka vsaj tretjina avtomobila, druga tretjina pa se vleče po tleh. 

Nekaj kilometrov pred izhodiščem sva nad nadaljnjo vožnjo dokončno obupali, saj nisva želeli, da nama avto na mestu razpade. Klic asistence, njihov klic njihovega pogodbenika, pogodbenikov klic, da je lahko pri naju čez približno uro in pol. Kar sva prej obe slutili, pa ni nobena upala izreči na glas, se je uresničilo - Peca nama tokrat ni namenjena. 

Seveda ne bi imelo smisla, da bi za uro in pol obsedeli pri avtomobilu in pustili, da bi nama tako krasen dan kar spolzel med prsti, zato sva se šli vsaj malo sprehodit naprej proti izhodišču. Na žalost nisva imeli dovolj časa, da bi šli obiskat vsaj kralja Matjaža v njegovo votlino. Sva se pa nadihali svežega koroškega zraka in uživali v lepem vremenu.

Avtovlečni gospod je bil prav simpatičen, razložil nama je, kaj vse lahko vidiva na Koroškem, kje ne smeva parkirati, če si bova šli ogledovat gradove kralja Matjaža. Govoril je o stanju na Koroškem in veliko o sebi in svoji družini, tako da je vožnja kar hitro minila.

V avtomehanični delavnici je bilo vsega konec v približno petih minutah - nikoli si ne bi mislila, da lahko majhen kamenček, ki se nekam zatakne, povzroča tako huronske in grozljive zvoke. 

Konec dober, vse dobro, ura pa še toliko zgodnja, da bi bilo neumno, če bi se samo odpeljali domov. Tako sva se malo sprehodili skozi Prevalje, pa šli na Ravne na Koroškem na poceni kavo in čaj, poiskali nekaj geocachev in pojedli skoraj vso hrano, ki sva jo imeli s sabo, kot bi se resnično cel dan preganjali po hribih.

Lep dan je bil. Pa čeprav ne na Peci. Kakorkoli zlajnano se morda sliši, verjamem, da je vse za nekaj dobro. Tudi to. Peca bo pač počakala do prihodnjega leta.

Zakaj Tamck v hribih?

Da bodo imeli hribi svojo "omaro". Ker je tango za njih postal premajhen. To seveda ne pomeni, da se noč in dan samo še podim po hribih, nikakor. Resnici na ljubo bi si želela, da bi lahko tam zgoraj preživela več časa, kot mi uspe zdaj. Želja je namreč veliko - njihov seznam se kar daljša in daljša (kot pri knjigah), časa za izpolnjevanje pa še zdaleč ni dovolj.

(Ravno zadnjič sem ugotavljala, da bi potrebovala kakšna dva tedna jesenskega dopusta, ker je vreme za hribe letos radodarno kot jeseni že dolgo ne.)

Tale omara bo tako namenjena hribom. In hribčkom. In goram. In hribovskim željam. In lepim spominom. In fajn družbi. In prehojenim kilometrom in višinskim metrom. In kupu fotografij - brez tega v hribih seveda ne gre.

Prav vseh se že veselim in vesela bom, če se jih boste veselili z mano!