V nedeljo je bilo na Golici pol Slovenije. Tudi skupina štirih deklet v dvajsetih letih.
Iz Ljubljane smo se odpravile pozneje, kot smo nameravale - pozabljivost pač dela svoje. Izhodišče smo za eno ulico "zgrešile" in se sprva odpravile v napačno smer, ki nam jo je po prvotni "zmedi" z dvema kolesarjema kot pravilno potrdil par v srednjih letih. Ampak če se ne bi odpravile v napačno smer, bi zamudile nekaj prelepih travnikov narcis.
Pa je zmanjkalo ceste, pot skozi krasen gozd pa je vodila vedno bolj stran, pozneje se je začela še sumljivo spuščati. Najprej sta nam nasproti znova prisopihala kolesarja, ko smo se odločile obrniti tudi me, pa smo srečale še tisti par. Razglabljala sta, kaj storiti, na koncu pa se odločila, da se tudi onadva obrneta.
To smo izvedele, ko sta se nazaj na cesti z avtom ustavila zraven nas in nas, s slabo vestjo, ker sta nas "zafrknila", popokala v avto in odpeljala še nekoliko višje od izhodišča - ker saj tisto pot smo pa že prehodili, samo malo v drugo smer. Ignorirali smo grde poglede sopihajočih pohodnikov. Cesta pač omogoča, da se pripelješ višje, promet ni prepovedan in vsak si sam izbere, kje bo začel svoje pohajkovanje.
Za vzpon smo si izbrale grebensko pot, predvsem zaradi krasnih razgledov in ker je bolj smiseln postanek pri koči na poti navzdol. Pod Malo Golico se je že našlo nekaj sramežljivih narcis, ki so nakazovale, da bo čez kakšen teden vse pobočje belo (kakšna gneča bo šele takrat!).
Na grebenu je seveda pihalo, kot se za greben spodobi, malo zavetja smo imele le pri iskanju geocacha, ki je skrit ne le pred "nezaželenimi gosti", ampak tudi pred prepihom. Gnečo, ki smo jo sicer pričakovale in se nanjo tudi nekoliko pripravile, je bilo težko ignorirati. Res, take gneče v hribih nisem doživela še nikoli, pa sem se nekaj malega že klatila po hribih. Še Šmarna gora bi se tokrat lahko skrila.
Pri koči smo izpustile kavo, ker nobeni ni bilo preveč do mukotrpnega čakanja v vrsti (same smo si krive, kaj pa rinemo gor na najlepšo majsko nedeljo!), in se raje zadovoljile s čajem. In z izležavanjem na travi pod kočo. Če bi bil še mir ... Ja, saj vem, najlepša majska nedelja, pa včasih so tak čas narcise že čez vso Malo Golico ...
Lep dan je bil, njegov največji nauk pa: v času narcis na Golico med tednom!
