V tišini pod Špikom

Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran, čez pretekle dni ...

Niti ni treba tako zelo daleč. Samo do prejšnje sobote. Bila je lepa. Hladna. Zimska. To sezono žal ni bilo ravno veliko takšnih. Lepe in hladne morda že, ne pa tudi zimske. Zato je bila še toliko lepša.

Uroš je smučal, z mami pa sva se kljub sočnemu dnevu podali v senco. In v tišino. Med potjo sva pogledovali proti Karavankam, ki so se kopale v soncu. In si predstavljali, da je verjetno skoraj povsod gneča. Tu sva bili na poti sami. In tudi pri bivaku pod Špikom skoraj ves čas.

Mraz naju ni motil, saj sva se s hojo dobro greli, tudi senca nama ni povzročala težav. Višje ko sva šli, bolj je bila okolica zimska in več je bilo snega. Prava zimska pravljica z najlepšo kuliso. 

Špik se je kot stražar dvigoval nad nama in naju vabil, da se nekoč povzpneva nanj. Z veseljem in komaj že čakam!

Pri bivaku sva se okrepčali, naužili samote in prekrasnih razgledov in še naprej uživali v zimski pravljici. Pogrešala sem to. Hojo po snegu. Svetlikanje, ko se sončni žarki prebijajo skozi veje. Razmišljanje, ali bi si nataknila gamaše ali raje previdno stopala, da sneg ne bi silil v gojzarje (gamaše so v takih primerih večinoma boljša izbira!). V belino odeto pokrajino, ki je v senci vsa modra. Veje s snežnim plaščkom, ki se kot vrba žalujka priklanjajo proti tlom. Mehke oblike, ko sneg "zgladi" ostre robove. Od mraza rdeč nos. Hladen svež zrak, ki napolni pljuča.

Res imam rada zimo. Sploh v hribih. Nekaj tako zelo čarobnega in pravljičnega je na njej.

Premikanje gora z Reinholdom Messnerjem

"Srečo imamo, da so gore tako velike. Človek ves čas uničuje naravo, gore pa so mnogo večje od njega, prevelike, da bi jih s svojim ravnanjem lahko uničil."

To je le ena od mnogih misli, ki jih je na včerajšnjem predavanju v Cankarjevem domu v lahko razumljivi angleščini z močnim nemškim naglasom z nami delil Reinhold Messner. Legenda. Iskriv možakar z močnim karakterjem in še močnejšo voljo. Človek projektov. Tega ne skriva in večkrat pove, da se je z vsake odprave vračal z mislimi na naslednji projekt. To je tisto, kar ga žene naprej. Sledenje sanjam. Tudi mi naj jim sledimo, nam je položil na srce čisto na koncu, tik preden je požel močan aplavz.

Bilo je posebno doživetje. Nimaš vsak dan možnosti sedeti v občinstvu in poslušati človeka, ki je tako močno zaznamoval alpinizem. Človeka, ki se je podal na 2800 kilometrov dolgo pot čez Antarktiko. Človeka, ki je srečal jetija. Človeka, o katerem se je govorilo, pisalo, ugibalo, kovalo raznorazne teorije in se pljuvalo po njem. Človeka, ki je dosegel, kar si je zastavil, ker ima tako jekleno voljo in močno psiho, da si je zaželiš vsaj tretjino, pa bi je imel za izvoz. To je pomembnejše od fizične pripravljenosti, pove. Te je imel že ob prvem vzponu na Everest dovolj, ampak na vrh ga je pripeljala psiha. Volja. Na solo vzponu je po padcu v razpoko sklenil, da gora noče, da gre nanjo, da bo odšel dol, ko prileze ven. Ko je prilezel ven, se je obrnil navzgor, splezal na vrh in s tem dosegel še eno od "nemogočih" stvari, postavil še enega izmed mnogih mejnikov.

Ko si na taki višini, ti telo počasi odpoveduje. Ko prideš na vrh, se ne moreš veseliti. Veseliš se, ko se vrneš dol in spet prideš k sebi. Takrat se počutiš, kot bi se na novo rodil. To te zasvoji in zato ti ni nikoli dovolj. Potrebuješ ta občutek ponovnega rojstva in zato vedno znova in znova odhajaš v višave. Ali na Antarktiko. Led je najhujši pekel - Dante je že vedel, zakaj v devetem krogu pekla vlada večni led.

Ni mu vedno uspelo in tega ne skriva. Ni med tistimi, ki ne želijo govoriti o porazih. O njih je treba govoriti in se jih zavedati, ker se iz njih lahko marsikaj naučiš.

"Iz neuspehov se lahko naučiš veliko več kot iz uspehov - uspeh je seštevek ogromno faktorjev in ne moreš točno določiti, zaradi katerega ti je uspelo. Ko ti spodleti, pa točno veš, zakaj ti je spodletelo."

Popoldanski Osolnik (čez Hom)

Včasih pride tudi kakšen teden, ko ima človek dopust. Na primer ta teden. Vzela sva ga oba z Urošem, preživela ga bova malo skupaj, malo vsak po svoje. Danes je bil dan 2 v 1 - dopoldne skupaj, popoldne vsak po svoje. On v plezalnem centru, jaz v hribih.

Tokrat sva jo s Tamaro po njeni službi čez Hom mahnili na Osolnik (ne vem, zakaj na usmerjevalnih tablah piše Osovnik, tudi na vrhu na štemplju, povsod drugje pa Osolnik ...). Fotoaparat je žal ostal doma, tako da sem se morala zadovoljiti s telefonom - kaj dosti izbire tako in tako nisem imela. Zato bodo fotografije v tej objavi žal malo slabše.

Začeli sva v Sori in ob pogovoru nama je lepa gozdna pot hitro minevala. In precej vroče nama je bilo, saj sva startali pri nič kaj zimskih petnajstih stopinjah. Ja, menda je zima, vsaj tako pravi koledar ... Prvi postanek sva si privoščili na Homu, kjer sva lahko občudovali prve poglede proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

Če je sploh zadnji del poti na Hom kar precej strm, je nadaljevanje proti Osolniku prav prijetno - malo gor, malo dol, malo po ravnem. Vsake toliko časa se pokaže cerkev, da te opomni, kje je tvoj cilj. Ko sva ga dosegli, sva najprej pomislili, da je cerkvica na vrhu dosti manjša, kot sva mislili. Nato sva začeli občudovati razgled. Kamniško-Savinjske Alpe so se še bolj odprle, polhograjci so bili kot na dlani, tudi Triglav se je pokazal. 

Pa pihalo je. Zelo.

Malo sva se okrepčali, popili, občudovali razglede, nato pa se odločili, da imava dovolj vetra, in se odpravili nazaj proti dolini. Pri avtu sva bili točno ob petih, tako da sva lahko med vožnjo domov opazovali še krasen sončni zahod za lepši zaključek dneva.