Včasih pride tudi kakšen teden, ko ima človek dopust. Na primer ta teden. Vzela sva ga oba z Urošem, preživela ga bova malo skupaj, malo vsak po svoje. Danes je bil dan 2 v 1 - dopoldne skupaj, popoldne vsak po svoje. On v plezalnem centru, jaz v hribih.
Tokrat sva jo s Tamaro po njeni službi čez Hom mahnili na Osolnik (ne vem, zakaj na usmerjevalnih tablah piše Osovnik, tudi na vrhu na štemplju, povsod drugje pa Osolnik ...). Fotoaparat je žal ostal doma, tako da sem se morala zadovoljiti s telefonom - kaj dosti izbire tako in tako nisem imela. Zato bodo fotografije v tej objavi žal malo slabše.
Začeli sva v Sori in ob pogovoru nama je lepa gozdna pot hitro minevala. In precej vroče nama je bilo, saj sva startali pri nič kaj zimskih petnajstih stopinjah. Ja, menda je zima, vsaj tako pravi koledar ... Prvi postanek sva si privoščili na Homu, kjer sva lahko občudovali prve poglede proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Če je sploh zadnji del poti na Hom kar precej strm, je nadaljevanje proti Osolniku prav prijetno - malo gor, malo dol, malo po ravnem. Vsake toliko časa se pokaže cerkev, da te opomni, kje je tvoj cilj. Ko sva ga dosegli, sva najprej pomislili, da je cerkvica na vrhu dosti manjša, kot sva mislili. Nato sva začeli občudovati razgled. Kamniško-Savinjske Alpe so se še bolj odprle, polhograjci so bili kot na dlani, tudi Triglav se je pokazal.
Pa pihalo je. Zelo.
Malo sva se okrepčali, popili, občudovali razglede, nato pa se odločili, da imava dovolj vetra, in se odpravili nazaj proti dolini. Pri avtu sva bili točno ob petih, tako da sva lahko med vožnjo domov opazovali še krasen sončni zahod za lepši zaključek dneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar