Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran, čez pretekle dni ...
Niti ni treba tako zelo daleč. Samo do prejšnje sobote. Bila je lepa. Hladna. Zimska. To sezono žal ni bilo ravno veliko takšnih. Lepe in hladne morda že, ne pa tudi zimske. Zato je bila še toliko lepša.
Uroš je smučal, z mami pa sva se kljub sočnemu dnevu podali v senco. In v tišino. Med potjo sva pogledovali proti Karavankam, ki so se kopale v soncu. In si predstavljali, da je verjetno skoraj povsod gneča. Tu sva bili na poti sami. In tudi pri bivaku pod Špikom skoraj ves čas.
Mraz naju ni motil, saj sva se s hojo dobro greli, tudi senca nama ni povzročala težav. Višje ko sva šli, bolj je bila okolica zimska in več je bilo snega. Prava zimska pravljica z najlepšo kuliso.
Špik se je kot stražar dvigoval nad nama in naju vabil, da se nekoč povzpneva nanj. Z veseljem in komaj že čakam!
Pri bivaku sva se okrepčali, naužili samote in prekrasnih razgledov in še naprej uživali v zimski pravljici. Pogrešala sem to. Hojo po snegu. Svetlikanje, ko se sončni žarki prebijajo skozi veje. Razmišljanje, ali bi si nataknila gamaše ali raje previdno stopala, da sneg ne bi silil v gojzarje (gamaše so v takih primerih večinoma boljša izbira!). V belino odeto pokrajino, ki je v senci vsa modra. Veje s snežnim plaščkom, ki se kot vrba žalujka priklanjajo proti tlom. Mehke oblike, ko sneg "zgladi" ostre robove. Od mraza rdeč nos. Hladen svež zrak, ki napolni pljuča.
Res imam rada zimo. Sploh v hribih. Nekaj tako zelo čarobnega in pravljičnega je na njej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar