Kar zadeva hribe, sva imeli z Ajdo letos neznansko srečo. Vreme je bilo vedno krasno, pa sva se vedno menili tudi po en mesec vnaprej. Seveda sva kdaj malo dlje, kot sva mislili, da bova, iskali kakšno izhodišče ali pa po poti naredili kakšen meter v napačno smer, ampak nikoli nič večjega.
Tudi tokrat je zjutraj kazalo super. Po Ljubljani so se še malo podili oblaki, bolj ko pa sva se bližali Koroški, bolj se je kazalo sonce in nama obljubljalo še en krasen dan. Še enega zadnjih pred poslabšanjem vremena in menda snegom do nižin (vsekakor pa v visokogorju). Ajda še ni bila nad 2000 metri in Peca se je ponujala kar sama od sebe, pa čeprav je morda malo odročna.
Dan je bil krasen in zdelo se nama je, da nama ga nič ne more pokvariti.
No, saj ne da nama je kaj pokvarilo dan, tega si nisva dovolili, samo plani so se "malo" spremenili. Začelo se je z občasnim škripanjem nekje okoli levega sprednjega kolesa. Prav po žensko sva zadevo povsem ignorirali, glasbo pa dali nekoliko bolj na glas, da bi preglasila nadležno škripanje. Ki je postajalo vedno glasnejše, vedno nadležnejše in vedno pogostejše, dokler nisva prišli do stopnje, ko sva bili prepričani, da manjka vsaj tretjina avtomobila, druga tretjina pa se vleče po tleh.
Nekaj kilometrov pred izhodiščem sva nad nadaljnjo vožnjo dokončno obupali, saj nisva želeli, da nama avto na mestu razpade. Klic asistence, njihov klic njihovega pogodbenika, pogodbenikov klic, da je lahko pri naju čez približno uro in pol. Kar sva prej obe slutili, pa ni nobena upala izreči na glas, se je uresničilo - Peca nama tokrat ni namenjena.
Seveda ne bi imelo smisla, da bi za uro in pol obsedeli pri avtomobilu in pustili, da bi nama tako krasen dan kar spolzel med prsti, zato sva se šli vsaj malo sprehodit naprej proti izhodišču. Na žalost nisva imeli dovolj časa, da bi šli obiskat vsaj kralja Matjaža v njegovo votlino. Sva se pa nadihali svežega koroškega zraka in uživali v lepem vremenu.
Avtovlečni gospod je bil prav simpatičen, razložil nama je, kaj vse lahko vidiva na Koroškem, kje ne smeva parkirati, če si bova šli ogledovat gradove kralja Matjaža. Govoril je o stanju na Koroškem in veliko o sebi in svoji družini, tako da je vožnja kar hitro minila.
V avtomehanični delavnici je bilo vsega konec v približno petih minutah - nikoli si ne bi mislila, da lahko majhen kamenček, ki se nekam zatakne, povzroča tako huronske in grozljive zvoke.
Konec dober, vse dobro, ura pa še toliko zgodnja, da bi bilo neumno, če bi se samo odpeljali domov. Tako sva se malo sprehodili skozi Prevalje, pa šli na Ravne na Koroškem na poceni kavo in čaj, poiskali nekaj geocachev in pojedli skoraj vso hrano, ki sva jo imeli s sabo, kot bi se resnično cel dan preganjali po hribih.
Lep dan je bil. Pa čeprav ne na Peci. Kakorkoli zlajnano se morda sliši, verjamem, da je vse za nekaj dobro. Tudi to. Peca bo pač počakala do prihodnjega leta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar