No, Krim je bil res, potepanje zimsko samo po datumu, glede na razmere in temperature jesensko, glede na rastlinstvo pa pomladno, medveda pa tudi nobenega nisva srečali. Še tablo za območje medveda, ki sicer stoji na izhodišču, je očitno nekdo odmontiral.
V Ljubljani je bilo zjutraj megleno, ampak sva bili optimistični, da bo na vrhu sonce. Najin optimizem se je obrestoval že hitro, saj sva bili iz megle še pred izhodiščem v Iškem vintgarju. Tam je bilo že prav lepo, a še nekoliko mraz. Ampak naju ni dolgo zeblo, saj sva se kmalu zapodili v hrib, se zagreli že s tem, višje pa potem prišli še na sonce. Pot je lepa, nič kaj dosti naporna in še manj obljudena, kar prinaša samo dodatne plus točke.
Pot nama je minevala zelo hitro, časovne oznake so nama bile všeč, saj so dokaj realne. Da je pot v resnici kar strma, sva opazili šele na poti navzdol in se kar malo čukasto gledali.
Kmalu sva se morali navaditi na gnečo, saj je bilo, ko so se poti začele združevati, kar naenkrat povsod polno ljudi. Nekateri so tekli, nekateri so gor hodili v tevicah in nekateri niso pozdravljali. Na vrhu pa sva v gneči tako in tako lahko videli vse, tudi lakaste čeveljce. Nekateri pač izberejo najlažjo možnost in se na vrh kar pripeljejo. Nekateri se pogovarjajo, kolikokrat so bili že na vrhu. Nekateri nazdravljajo s pivom ali čim domačim. Nekateri nastavljajo obraze sončnim žarkom. Nekateri se igrajo s svojimi psi.
Z Ajdo sva si na prepihu privoščili zasluženo kavo in se na gnečo nisva kaj dosti ozirali. Raje sva občudovali razglede, čeprav so bili nekoliko nejasni, in meglice, ki so se podile po dolini.
Pot navzdol je minila zelo hitro in malo pred drugo uro sva bili že nazaj na mrazu pri avtu, zadovoljni, da sva osvojili še en nov hrib, na katerem nobena od naju še ni bila. Ob treh sem bila tako že stuširana in pripravljena za odhod v Kranj na ogled Prešernovih verzov, ki se v prazničnem času razprostirajo čez njegove ulice. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. In za drugi blog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar