Letos je bila prvič po letu 1977 na božični dan polna luna. Dan je še vedno kratek, sonce vstaja pozno. Sončni vzhod v hribih se je ponujal kar sam od sebe.
Nikoli ni lahko vstati ob štirih zjutraj. Se odreči toplemu kovtru in še nekaj uram spanja. Iti ven v trdo temo, v mraz, ki to pravzaprav sploh ni (-1 stopinja ob petih ponoči pozimi v Kranjski Gori pač ni mraz). Ampak je vredno.
Vredno je, ko se čisto počasi nekje daleč na obzorju začne prebujati prva svetloba.
Vredno je, ko pogledaš luno, ki ti osvetljuje pot.
Vredno je, ko se že toliko zdani, da se začnejo kazati prvi obrisi gora.
Vredno je, ko se nebo začne vedno bolj barvati, da bi naredilo prostor soncu.
Vredno je, ko izza obzorja prvič sramežljivo pokuka sonce.
Vredno je, ko sonce postaja vedno močnejše in začne osvetljevati celo nebo in okoliške hribe.
Vredno je, ko s take višine opazuješ meglice v dolini.
Vredno je, ko sonce opravi svoje in ostanejo krasni razgledi.
Najbolj pa je vredno, ko pomisliš, da vse te lepote doživljaš ob ljudeh, ki ti pomenijo največ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar