Vertikalnih 700 ali Jesensko sončenje z razgledom

Z Anjo sva se že kar nekaj časa menili, da bova šli enkrat na Kamniški vrh, najraje na moj prosti dan med tednom po njeni službi, ker jo za vikende bolj kot v hribe vleče plezat. Pa sva se na koncu odpravili kar dopoldne med tednom, pred mojo službo. Zmenjeni sva bili ekspresno v stilu:

"Kaj počneš jutri dopoldne?"

"Nimam še planov."

"Greva na Kamniški vrh?"

"Te poberem ob pol petnajst do devetih."

In sva šli. Malo pred pol deveto sem se odpeljala v gosto meglo, ki se je razkadila že okoli Domžal. Pokazalo se je sonce, ki naju je spremljalo celo pot in naju grelo, na čase že kar žgalo. Po manjši zmedi na začetku poti in vračanju sva bili hitro na pravi poti, od koder je šlo potem samo še navzgor. Na začetku dokaj zlagoma. 

Ko sva se prišli iz gozda in pogledovali proti Ljubljani, sva videli, da se še vedno skriva pod ogromnim meglenim pokrovom, naju pa je prijetno božalo sonce. Ugotavljali sva, da to ni ravno hrib, na katerega bi lezel poleti, razen če bi šel zgodaj zjutraj ali zvečer. Bolje sicer zgodaj zjutraj, ampak če si Anja, zgodaj zjutraj odpade.

Po prijetnem prečenju pobočja, ko se pot komaj zaznavno vzpenja, sva se usmerili direktno v breg in začelo se je preklinjanje. Štetje korakov. Ustavljanje. Ker je pot strma kot (neprimerna beseda). Ponuja pa prekrasne razglede, ki se jih da lepo izkoristiti kot izgovor za ustavljanje. Ker je pač treba fotografirati. 

V nekem trenutku se mi je zazdelo, da ne bom zmogla niti koraka več, če vase ne dobim nekaj sladkorja, zato sem protestno odvrgla nahrbtnik in zagrizla v frutabelo. Nadaljevali sva, ko sem kolikor toliko prišla k sebi. In po okoli 30 korakih dosegli vrh. In obe prasnili v smeh.

Po obveznem fotografiranju na vrhu, malici, nekoliko uživanja in poiskanem geocachu sva se odpravili proti dolini. Navzdol po direktnejši in nič manj strmi, zato pa precej bolj nadležni, drseči in krušljivi poti. To bi šele klela, če bi se tam še vzpenjali! Je pa prednost tako strmih poti v tem, da se ekspresno spuščaš.

Pot navzdol je tako minila zelo hitro in kot bi mignil sva bili pri avtomobilu. Sledila je samo še hitra kava, potem je bilo pa treba že v službo. In kaj vse je bilo že za mano, ko sem ob treh stopila skozi službena vrata!