Na tem spletnem mestu že dolgo (predolgo!) ni bilo nobenega zapisa. Ne morem sicer reči, da v vsem tem času nikjer nisem bila, a prav veliko hribovskih podvigov (sploh tistih "ta zaresnih") žal ni bilo. Nekajkrat Debni vrh, en sončni zahod na Svetem Primožu nad Kamnikom in dva na Obzovi, najvišjem vrhu Krka, oziroma Velem vrhu in spomladanska Mala Mojstrovka.
V sredo je bil čas, da naredim temu konec. Obetal se je krasen prost dan in odločila sem se, da ga maksimalno izkoristim. Kar nekaj časa sem iskala idejo, kam jo mahniti, na koncu pa me je fotka v Hribolazcu na Facebooku prepričala, da jo mahnem na Dobrčo, ki sem jo imela že ugledano že kar nekaj časa.
Tako sem zjutraj vstala, pojedla, se spakirala in odšla. Prvič sama v hribe. Bolj zaresno v hribe, ne samo na Debni vrh. Že med vožnjo do izhodišča sem občudovala (večinoma) listnati gozd, ki je žarel v vseh odtenkih jeseni, in se vedno bolj veselila krasnega dneva, ki je bil pred menoj.
Jesenski gozd je res nekaj posebnega. Žari v celi vrsti barv, od zelene do rjave in vseh, ki so vmes. Še posebno so mi všeč drevesa, ki prikazujejo celo paleto jeseni. Zlata in bronasta drevesa, postavljena drugo zraven drugega. Zlata preproga na poti, ki tako prijetno šumi pod nogami. Igra žarkov, ki božajo liste, da še bolj zažarijo. Toliko lepote povsod naokoli, samo pogled je treba dvigniti.
Od začetka zmeren klanec skozi gozd, kjer sem se vsakih deset metrov ustavljala in fotografirala, se je pred Lešansko planino postavil pokonci in naslednjih petnajst minut sem precej preklinjala, ko sem grizla v breg. Sem bila pa na Lešanski planini nagrajena z enim prvih krasnih razgledov. Storžič in Tolsti vrh sta me od tam spremljala skoraj vso pot do vrha.
Na vrhu Dobrče sem srečala prvega človeka tisti dan (no, pohodnika). Gospod me je kmalu po izhodišču prehitel z avtom, zdaj pa sva se srečala, ko je s kužkom ravno prišel s Šentanskega vrha. Na hitro sva poklepetala in odšla vsak po svoje. Tik pod vrhom sem srečala še enega gospoda s kužkom. Prepustil mi je vrh, na katerem se mi je odprl pogled vse naokoli, in dobro uro sem čisto sama uživala v toplem jesenskem dnevu s krasnimi razgledi, kamorkoli sem se obrnila. Zdaj čisto razumem, zakaj Dobrči oz. Šentanskemu vrhu pravijo gorenjski balkon. V sredo je bil celo zaseben.
V sredo je bil čas, da naredim temu konec. Obetal se je krasen prost dan in odločila sem se, da ga maksimalno izkoristim. Kar nekaj časa sem iskala idejo, kam jo mahniti, na koncu pa me je fotka v Hribolazcu na Facebooku prepričala, da jo mahnem na Dobrčo, ki sem jo imela že ugledano že kar nekaj časa.
Tako sem zjutraj vstala, pojedla, se spakirala in odšla. Prvič sama v hribe. Bolj zaresno v hribe, ne samo na Debni vrh. Že med vožnjo do izhodišča sem občudovala (večinoma) listnati gozd, ki je žarel v vseh odtenkih jeseni, in se vedno bolj veselila krasnega dneva, ki je bil pred menoj.
Jesenski gozd je res nekaj posebnega. Žari v celi vrsti barv, od zelene do rjave in vseh, ki so vmes. Še posebno so mi všeč drevesa, ki prikazujejo celo paleto jeseni. Zlata in bronasta drevesa, postavljena drugo zraven drugega. Zlata preproga na poti, ki tako prijetno šumi pod nogami. Igra žarkov, ki božajo liste, da še bolj zažarijo. Toliko lepote povsod naokoli, samo pogled je treba dvigniti.
Od začetka zmeren klanec skozi gozd, kjer sem se vsakih deset metrov ustavljala in fotografirala, se je pred Lešansko planino postavil pokonci in naslednjih petnajst minut sem precej preklinjala, ko sem grizla v breg. Sem bila pa na Lešanski planini nagrajena z enim prvih krasnih razgledov. Storžič in Tolsti vrh sta me od tam spremljala skoraj vso pot do vrha.
Na vrhu Dobrče sem srečala prvega človeka tisti dan (no, pohodnika). Gospod me je kmalu po izhodišču prehitel z avtom, zdaj pa sva se srečala, ko je s kužkom ravno prišel s Šentanskega vrha. Na hitro sva poklepetala in odšla vsak po svoje. Tik pod vrhom sem srečala še enega gospoda s kužkom. Prepustil mi je vrh, na katerem se mi je odprl pogled vse naokoli, in dobro uro sem čisto sama uživala v toplem jesenskem dnevu s krasnimi razgledi, kamorkoli sem se obrnila. Zdaj čisto razumem, zakaj Dobrči oz. Šentanskemu vrhu pravijo gorenjski balkon. V sredo je bil celo zaseben.
Na vrhu sem si prav prijetno napolnila baterije, se naužila sonca in krasnih razgledov, uživala v samoti in prijetnem božanju sonca. Še bi lahko sedela, brez problema, a sem se morala počasi odpraviti. Zasebni balkon sem prepustila paru, ki je ravno prihajal. Na Dobrči se kaj dosti nisem ustavljala, odločila sem se tudi, da izpustim postanek pred kočo in kavo spijem doma z Urošem.
Pot navzdol je minila hitro, klanec pod Lešansko planino sem preklinjala tudi navzdol, zdel se mi je še bolj strm kot prej. V Ljubljano sem se vrnila že nekaj čez dve, zadovoljna in z občutkom, da imam pred sabo še skoraj cel dan.
Naravnost prekrasno <3
OdgovoriIzbrišixx
Ja, res je bilo. Jesen v vsej svoji krasoti <3
Izbriši