Okolirojstnodnevno polnjenje duše

Že pred kakšnim mesecem mi je mami rekla, da bi šla enkrat okoli mojega rojstnega dneva z mano v hribe. Datum sva našli precej hitro, izbiro hriba pa sva pustili še nekoliko ob strani, saj zna biti sredi jeseni precej nehvaležno delati natančne načrte za toliko naprej, ker nikoli ne veš, kdaj te (sploh v visokogorju, na primer na Debeli peči, s katero sva se spogledovali) lahko preseneti sneg. Pa tudi ko je bilo nekaj dni vse že precej točno dogovorjeno, ni mogel nihče zagotoviti, da bo tako tudi ostalo. In je vmes prišlo malo vreme, malo druge nepredvidljive stvari in tako se je načrt še enkrat spremenil. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.

Na Mavrincu sem bila nazadnje pred cca sedmimi leti. In še nikoli z drugega ovinka, vedno od Koče na gozdu. Zdaj pa je med tednom cesta čez Vršič čez dan tako ali tako zaprta, pa tudi sicer bi se komaj splačalo iz Ljubljane tovoriti gojzarje in nahrbtnik za dobre pol ure hoje. 

Pot se večino časa zložno vzpenja skozi gozd in čeprav je neoznačena, ji ni težko slediti. Na nekaterih delih se iz gozda sramežljivo začnejo kazati razgledi, a se vedno znova hitro skrijejo. Sem in tja sva lahko malo vadili za oviratlon, če bi si kdaj v prihodnosti zaželeli iti - lezenje čez ovire, tokrat v obliki podrtega drevja, sva precej dobro naštudirali. Na poti skozi gozd sva seveda premlevali same pomembne stvari, rešili sva cel svet (samo svet očitno še ni dobil  te okrožnice) in višinski metri so vztrajno ostajali za nama.

Ko se pot združi s tisto od Koče na gozdu, je do vrha samo še nekaj kratkih minut. In potem se odpre Razgled. 

Na vrhu je bil čisti mir. Družbo nama je občasno delal edino veter (tudi če ne bi), ki je skrbel, da se kljub soncu nisva preveč ogreli. In občasno je okoli naju priskakljala še kavka v upanju, da bo dobila kakšno drobtinico najine malice. Sicer pa sva imeli vse prekrasne razglede popolnoma zase. 

Pot navzdol je minila brez posebnosti, edino na nekaterih mestih je bilo potrebne malo več pozornosti pri lazenju čez podrta drevesa, saj je na takih mestih navzdol poti nekoliko težje slediti kot navzgor, a hujših težav nisva imeli in kot bi mignil sva bili po prečudovitem dopoldnevu nazaj pri avtomobilu s popolnoma napolnjeno dušo.