Koroška jesensko-zimska pravljica, 2. del - Uršlja gora ali Okoli riti v varžet

Gore je spet pobelil sneg (tokrat ga ni že v dveh dneh pobralo), meni pa misli spet uhajajo slab mesec nazaj, v tisti zasneženi koroški vikend. Sobotna Peca brez razgledov je bila uspešna, čakala naju je še regeneracijska Uršlja gora. 

Do izhodišča sva porabili skoraj toliko časa, kot če bi se odpeljali iz Ljubljane, čeprav sva bili od njega oddaljeni le nekaj malega zračnih kilometrov. Pa se je ena cesta kar naenkrat končala pri neki kmetiji s hudim psom, druga ni delovala obetavno, GPS naju je pripeljal do neke hiše sredi hriba, kjer prav nič v okolici ni spominjalo na izhodišče, še zadnji žarek upanja z želene dostopne strani pa je pogasila ogromna skala sredi poti. 

Pa sva se do Naravskih ledin odpeljali z druge strani, kaj sva pa hoteli? Tako sva se po kakšnih dveh urah vožnje le pripeljali do izhodišča, ki naju je že kar takoj navdušilo. Malo manj so mene navdušili še od prejšnjega dneva mokri gojzarji, ampak sem se založila z rezervnimi nogavicami (hvala, Ajda!) in se odločila, da se ne bom pustila motiti.

Peca se nama je sem in tja pokazala med drevesi, večinoma se jo je videlo, nesramnico, včasih je imela malo kape. Saj sva se imeli v soboto super, ampak vseeno pomisliš "kaj pa če". To bova videli naslednjič.

Pot ni bila nič kaj posebnega, je bila pa obema zelo všeč. Višje ko sva bili, bolj so nama drevesa izkazovala dobrodošlico s spuščanjem talečega se snega po najinih glavah.

Višje, ko se je odprlo, sva prišli na prepih, oblaki so se podili na vse strani, zato sva se odločili, da greva najprej na vrh, se naužijeva razgledov in opraviva obvezno fotografiranje, se nato pogrejeva v koči ob kavi oziroma čaju in se okrepčava in posladkava, nato pa - če bo vreme sodelovalo - še enkrat skočiva na vrh.

Ko sva nekaj čez pol tretjo, ko se je koča počasi zapirala, stopili ven, sva prišli v čisto drug svet. Modro nebo se je skrilo, razgledi prav tako, spet naju je objela megla. Oblaki so le sem in tja za trenutek spet razkrili modrino, a jo hitro zagrnili nazaj.

Iz njihovega objema sva se izvili šele nižje, v gozdu na poti proti izhodišču, kjer sva lahko občudovali vseh 50+ odtenkov jeseni.

Ko sva sezuli gojzarje in iskali še koroške obcestne geocache, naju je spremljala tudi Urška, kot ljubkovalno pravijo Uršlji gori - v jasnini modrega neba se je dvigala nad nama in naju že vabila, da se vrneva.