Koroška jesensko-zimska pravljica, 1. del - Peca ali Risanje razgledov

Lanska jesen je bila krasna in topla. In zelo dolgo časa suha, tako da je bil tudi pozni november povsem primeren za visokogorje tudi brez zimske opreme. Na primer za Peco. A takrat se načrt žal ni izšel. 

Letos sva se z Ajdo odločili za dvodnevno avanturo, v katero bi vključili še Uršljo goro, saj se, roko na srce, samo zanjo skoraj ne splača voziti iz Ljubljane. Že zgodaj sva določili datum in rezervirali prenočišče, nato pa upali na najboljše. Teden prej je kazalo, da bo vreme za vikend lepo, teden pred tem pa je obljubljal dež. Kar konec oktobra sploh v visokogorju pogosto pomeni sneg. Tudi tokrat. Pa sva se malo pogovarjali, malo pregovarjali, veliko spremljali spletne kamere, malo začeli razmišljati še o drugih možnih vrhovih, se zanimali na različne konce in na koncu vseeno sklenili, da ostaneva pri prvotnem načrtu in Peci, kar se je izkazalo za super odločitev.

Megla se je v soboto raztopila že kmalu po odhodu iz Ljubljane in sonce je napovedovalo krasen dan. Sneg naju je počakal že pred izhodiščem in v zadnjih metrih sva upali, da se parkirišče čim prej pokaže, ker se dosti dlje ne bi mogli več peljati.

Po začetnih pripravah sva zagrizli v hrib in uživali v topli zimski pravljici. Prav čarobno je bilo opazovati s snegom obložena drevesa, vrhove katerih je že božalo sonce in topilo sneg z njih. Jesen je čarobna že sama po sebi, če pa macesnom, ki začenjajo zlateti, dodaš sneg, se čarobnost še okrepi.

Pri koči sva naredili hiter postanek za malico, saj sva zajtrkovali še v temi, zdaj pa je bilo sonce že kar visoko na nebu, do vrha je bilo pa še kar nekaj hoje. Snežna odeja se je od izhodišča že precej zvišala, zato so se gamaše preselile iz nahrbtnika na noge. Nad kočo so se začeli odpirati krasni razgledi še na druge strani in vsakih nekaj sekund bi se lahko ustavljali in občudovali krasen svet okoli sebe. 

A tega je bilo (žal) kmalu konec. Če se je prej nad nama sem in tja zapodil kakšen oblak, so nama višje zaprli celo nebo in naju obdali v belo. Jesen, ki se je prej mešala z zimo, naju je takrat prepustila objemu zime in megle. Občutek sva imeli, kot da sva nekje sredi Skandinavije, čeprav niti ne veva dobro, kako sredi Skandinavije je - ampak če bi naju vprašali, kako misliva, da je, bi rekli, da krasno, in pokazali spodnje fotografije. 

Nekaj minut pod vrhom se je za nekaj trenutkov pokazal košček modrega neba, pa tudi sicer se je sonce ves čas pridno trudilo, da bi stopilo meglo, tako da je še vedno tlela iskrica upanja, da se bo morda vendarle pokazal tudi kakšen razgled. Ni se.

Na vrhu se tako nisva zadrževali prav dolgo, čeprav niti ni bilo tako zelo mraz, kot sva pričakovali. Za razglede sva bili kakšni dve uri prepozni, ampak to bi pomenilo, da bi morali iz Ljubljane že sredi noči. Bodo počakali na naslednjo jesen - razmišljava kar o nekakšni koroški jesenski klasiki.

Malo nad sedlom se je spet začelo kazati sonce in tako sva imeli sonce vsaj na Mali Peci. Razgledov pač ne, ker jih zaradi gozda ni. Mala Peca je tak zanimiv hrib, saj se na njegov vrh iz te strani v bistvu sploh ne povzpneš, ampak prideš do njega po ravnem - hodiš in hodiš in kar naenkrat je pred tabo krožnik. 

Seveda sva se odpravili pogledat še, kaj počne kralj Matjaž. Še vedno spi in se ne pusti motiti. Niso ga premamili niti najini sendviči, piškoti ali mandarine, tako da je ostalo več za naju.

Bolj ko sva se spet bližali izhodišču, bolj se je zima prevešala nazaj v jesen in pri avtu ni bilo več sledi o jutranjem snegu. Kot da bi stopili iz enega sveta v drugega. Pa samo nekaj sto metrov (višinske) razlike.